Andrejin blog

Že ves dan me prav pošteno tišči nekje globoko v prsih. Spet nova najdenka, nove skrbi, tokrat celo v paketu. Muca je v pričakovanju, kako naj v tem primeru sploh najdem  lastnika zanjo? Že pred časom me je Petkotova usoda totalno pobila, zdaj se zgodba ponavlja. Doma imamo že 8 mačk, kam naj dam še minimalno 3? In vse to samo zato, ker se ljudje obnašajo kot otroci v odraslem telesu, ki si nekaj zaželijo in se tega že v naslednjem trenutku naveličajo.

Zakaj je ljudem tako težko dati tisti nekaj € za kastracijo ali sterilizacijo? Azili pokajo po šivih, tako zaradi kužkov kot zaradi mačk. Kapacitete so marsikje presežene. Kužki, vrženi pred prag, privezani za drevo, tavajoči po okolici; muce, zvezane v vrečah in odvržene, v smetnjakih, pred trgovinami in gostilnami… Pa kaj nam je, ljudje? Kam je šla naša moralnost? Kako lahko ima nekdo tako trdo srce, da žival, ki mu zaupa in je odvisna od njega, vrže iz avta sredi ničesa in potem še lahko v vzratno ogledalo gleda, kako kuža teče za avtom.

“Mami, bomo imeli psa?” To so besede, s katerimi se začne usoda nekega kužka, še prav neobogljenega v materinem zavetju. A kaj, ko ta prisrčni kužek že prvo noč polula mamino najlepšo preprogo, odnese očetove nove Hugo Boss čevlje in prežveči otrokovo najljubšo igračo. S tem si nedvomno pri večini zapečati usodo, ki se ponavadi konča na cesti. V najboljšem primeru pri neki usmiljeni dušici, v najslabšem pa pod avtomobilskimi kolesi.

Tudi mucke kaj kmalu niso več atraktivne. “Morala bi biti takšna kot iz Whiskas reklame, zdaj pa je navadna tigrasta mačka!” Žal mi je mucka, tvoji geni niso uspeli uresničiti želje po božanski tigrasti mački iz reklame, zato si oplela! Če kdo misli, da tv širi samo ideale o človeški podobi… O ne, tudi mačke so si zapisale usodo. Siva, bela, packasta, dolgo- ali kratkodlaka – na koncu je vsaka samo in edino mačka. Tista, ki zna biti tako čudovito samosvoja in tista, ki nas pozimi greje bolje kot vsaka merino odeja. A glej ga zlomka, še vedno se najdejo tisti, ki so sposobni tako krasno in od boga poslano bitje ubiti, zavreči ali celo kako drugače odstraniti.

Sicer se pa podobna usoda dogaja vsem ljubljenčkom – velikim in malim. Nocoj sem zvedela, da se nekemu konju piše smrtna obsodba samo zato, ker lastniki ne znajo z njim in ga niti ne razumejo. Ne bo prvi, niti edini. Narobe svet? Zagotovo.

Živali čutijo čisto enako kot mi. Velikokrat še bolje. Le ljudje smo tisti, ki nam navidezno nadvladovanje živali zbuja samozavest in povečuje naš egoizem. Nad zapuščenim dojenčkom v smetnjaku se bo zgražal vsak, za leglo zapuščenih mačk v smetnjaku noben niti zvedel ne bo. Kdo nam daje pravico, da se tako privilegiramo?

Pridejo dnevi, ko se mi popolnoma odtrga. Zanemarimo dejstvo, da je to vsaka dva ali tri dni. Danes zjutraj sem se ponovno peljala mimo določene točke ob cesti, ob kateri me vsak dan znova zmrazi. 12. oktobra je bil prav tako krasen dan kot danes. Zjutraj sem se kot običajno peljala proti Mb, nakar na robu ceste zagledam nek siv, komaj opazen klobčič. Bil je kakšne 3 mesece star pepelnato siv mucek. Zmedlo me je dejstvo, da pred avtom ni zbežal, zato sem se ustavila z željo, da ga umaknem s ceste. Kar sem imela priložnost videti, me je šokiralo.

Mucek je bil popolnoma shiran, umazan zaradi driske, apatičen in predvsem podhlajen. Na asfaltu se je namreč želel ogreti. In kaj nekdo kot jaz stori v takšni situaciji? Pobere mačka in ga odpelje na najbližjo veterinarsko. Anemija, dehidracija, glistavost, diareja, podhranjenost in bolhavost so bili samo tisti najresnejši problemi. Kaj vse je bilo še v ozadju, raje sploh ne razmišljam. Kljub strokovni pomoči veterinarja, kljub vsem prizadevanjem naju z mamo, kljub nočnemu vstajanju in menjavanju termoforja v želji, da ga segrejem, je mucek že v ponedeljek na poti v ambulanto izdihnil.

Videla sem že marsikaj, saj smo s ceste pobrali nešteto mačk, vendar kaj tako groznega še ne. Mucek, ki ga je dejansko bila samo kost in koža, je živ dokaz človeške krutosti. Kako more biti nekdo takšen, da prepusti nič krivo bitje samemu sebi? Mar smo res še zmeraj v srednjem veku in obravnavamo živali kot nekaj, kar se ne zadeva sveta in ne čuti? Svoj egoizem z veseljem prenašamo na živali, ki na žalost niso sposobne ne govoriti, niti se pošteno braniti. Še bolj boleča pa je brezbrižnost večine ljudi, ki živalim raje obrne hrbet kot da bi jim pomagala. Krutost do živali se odvija vsepovsod okoli nas, le ozreti se je treba.

Pri nas doma kar mrgoli mačjih zverin. 8 jih je in vse so v hiši. Marsikdo se zgrozi že ob podatku 8, da so pa vse v večinoma hiši, je pa za marsikoga kapljica čez rob. Zame so mačke krasna bitja. Tako svojevrstne so, tako samosvoje. Enkrat so v eni oddaji o živalih rekli, da mačke niso za ljudi, ki se niso pripravljeni prilagajati in s tem se strinjam. Takšni naj si raje omislijo hrčka.

Vsaka od naših zverin je nekaj posebnega. Verjetno zato, ker jim dovolimo, da izoblikujejo svojo osebnost. Pri nas ni mačka samo mačka, ki se preganja nekje okoli hiše. je družinski član. Tako imamo mačka, ki se obnaša kot pes in hodi z nami na sprehode; pa mačko, ki se oglasi vsakič, ko ga pokličeš; mačka, ki je stara okoli 15 let in je preživela tumor v nosu. Najde se vse po malem. Najbolj posebna pa je Čupka. Krasna belo-sivo tigrasta mucka s strahom pred višino. Menda vsi vemo, da so mačke rojeni plezalci, ki plezajo po drevesih, lestvah oz. vsepovsod, kjer se plezati da. No, naša Čipa je do te točke še tipična mačka. Potem se pa zadeva obrne. Ne upa namreč priplezati nazaj. Ne upa niti skočiti z dva metra visoke strehe. Da ne omenjam, kako smo jo dve uri reševali z bukve v bližnjem gozdu, kjer je obstala na prvi veji – 10 metrov visoko. Pa kako smo jo kar nekaj krat spravljali z oreha.

Zakaj to pišem, saj morda ni nič posebnega. Predvsem zato, ker sem danes v največjem nalivu iskala lestev in jo pristavljala ob hišo, ker se je naša Čupka nekako privlekla na podstrešje in potem ni upala dol. Mačke resnično znajo izbirat tajming. Kako jih potem človek ne bi mogerl imeti rad?